DEMO - Cerkev Najsvetejšega Srca Gospodovega
Kip Kristusa
Osrednji element notranjosti je veličasten kip Kristusa z odprtimi rokami in žarečim srcem, obdan s plamenečim sijem, imenovanim mandorla. Ta mandorla – svetlobni sij, ki obdaja celotno telo – je v krščanski ikonografiji rezervirana le za Kristusa in Devico Marijo ter simbolizira njuno brezgrešnost: Kristus, pravi Bog in pravi človek, nikoli ni grešil, Devica Marija pa je bila greha obvarovana po Božji milosti. Kip izvira iz leta 1934, meri tri metre, izrezljan je iz lipovega lesa, delno pozlačen, izdelal pa ga je kipar Damián Pešan, prav tako kot ostalih šest kipov na sprednji steni.
Okna cerkve
Okna cerkve, ustvarjena po načrtih Karla Svolinskega, krasijo ponavljajoči se simboli z globokim pomenom. Med njimi lahko vidimo goreče srce, ki izraža Kristusovo ljubezen, žeblje kot spomin na njegovo trpljenje, feniksa kot simbol vstajenja ter motive žitnih klasov, grozdja in rib. Klasi in grozdje predstavljajo kruh in vino, ki se med sveto mašo spremenita v Kristusovo telo in kri – evharistijo. Riba, ki se pojavlja ob teh motivih, je bila skrivni znak prvih kristjanov v obdobju preganjanja pred letom 313, ko je cesar Konstantin z milanskim ediktom uzakonil krščanstvo. Beseda »riba« se v grščini glasi ichthys in je hkrati akronim za izpoved vere: I = Iésús = Jezus CH = Christós = Kristus TH = Theú = Božji Y = Hyios = Sin S = Sótér = Odrešenik
Pieta
Za vsako ukradeno svobodo je treba prevzeti odgovornost. Snemanje Jezusovega mrtvega telesa s križa ni težko opravilo. A kako ga izročiti materi? Kako jo pogledati v oči? Kako potolažiti njeno trpeče srce? Saj sem tudi jaz iz nje naredil žalostno mater. Zato danes ponižno stojim pod križem in svojo celotno upanje usmerjam v Jezusa, da bi zaslišal: »Sin, to je tvoja Mati. Mati, to je tvoj sin.« Le takšno upanje mi lahko podari vstajenje. Kiparska skupina je poslikan mavčni odlitek piete z nagrobnika Jiříja Rückla na višegrajskem pokopališču, delo kiparja Hanuša Folkmana.
Kip svetega Krištofa
Kip svetega Krištofa, izklesan iz istrskega poliranega marmorja, je delo kiparja Bedřicha Stefana. Svetnik je upodobljen v rahlo pomanjšani naravni velikosti, med hojo, z obema rokama naslonjenima na trdo, vozlasto palico. Na njegovem levem ramenu sedi mali Jezušček, ki ga je – po legendi – Krištof prenesel čez razburkano reko. To dejanje simbolizira služenje, vero in prenašanje bremen sveta.
4. postaja: Jezus sreča svojo Mater
Na križevem potu, polnem bolečine in ponižanja, se Jezus sreča z Marijo. Pogled, ki si ga izmenjata, je prežet s tiho ljubeznijo, sočutjem in skupnim trpljenjem. Mati se oklepa rok žena, ki jo podpirajo, a njeno srce je zlomljeno. V tem trenutku se uresničijo besede Simeonove prerokbe – tudi njeno dušo je presunil meč bolečine. Kljub vsemu ostaja blizu, zvesta do konca.
5. postaja: Simon iz Cirene pomaga nositi križ
Jezus je izčrpan in vojaki prisilijo mimoidočega Simona iz Cirene, da mu pomaga nositi težki križ. Simon sprva okleva, a nazadnje stopi bliže in podpre ramo pod les trpljenja. V tem prizoru se skriva globoko sporočilo: Kristusov križ ni le njegov – vsak od nas je povabljen, da sprejme svoj delež, da ga nosi skupaj z Njim in zaradi drugih.
6. postaja: Veronika poda Jezusu prt
Sredi množice in nasilja stopi naprej Veronika – žena pogumnega srca. Pristopi k Jezusu in mu ponudi prt, da bi si obrisal obraz. Dejanje sočutja, ki se zdi majhno, ima izjemno moč. Po izročilu se Jezusova podoba vtisne v blago – kot znamenje, da ljubezen nikoli ne ostane brez odziva. Veronika nas uči, da lahko tudi v temi prinašamo luč dobrote.
7. postaja: Jezus drugič pade pod križem
Jezus znova pade na tla, izčrpan od bolečine in teže križa. Vojaki ga vlečejo in silijo, naj hodi dalje, a njegovo telo komaj še nosi breme. Ta drugi padec nas spomni, kako težko je vstati, ko znova in znova doživljamo svojo slabost. A Jezus ne odneha – poti ljubezni se ne odpove. Spet vstane, da bi izpolnil svoje poslanstvo.
8. postaja: Jezus sreča jeruzalemske žene
Sredi množice se k Jezusu obrnejo žene, ki jokajo nad njegovim trpljenjem. Ne jokajo iz strahu ali sovraštva, temveč iz sočutja. Jezus se k njim obrne in reče: »Ne jokajte nad menoj, ampak nad seboj in nad svojimi otroki.« Njegove besede niso graja, temveč klic k spreobrnjenju. Tudi v uri najgloblje bolečine ostaja Jezus Učitelj – tisti, ki misli na druge in vabi k spremembi srca.
9. postaja: Jezus tretjič pade pod križem
Jezus je skoraj pri cilju, a njegovo telo nima več moči. Tretjič pade – tokrat popolnoma izčrpan. Vojaki ga neusmiljeno priganjajo naprej. Ta padec je podoba skrajne človeške slabosti, a hkrati tudi neuklonljive moči duha. Jezus se ne preda – dvigne se iz prahu, ker ve, da ima njegova daritev smisel. V vsakem naslednjem koraku nosi tudi naše upanje.
10. postaja: Jezus je slečen svojih oblačil
Na vrhu Kalvarije vojaki Jezusu strgajo oblačila. S tem ne ranijo le njegovega že tako ranjenega telesa, temveč ga oropajo tudi zadnjega koščka dostojanstva. Jezus stoji nag pred svetom – ponižan, a popolnoma izročen. Ta trenutek razodeva popolno daritev samega sebe. Ne zadrži ničesar zase – vse da.
11. postaja: Jezus je pribit na križ
Jezus leži na tleh, z iztegnjenimi rokami, pripravljen na križanje. Vojaki mu brez usmiljenja zabijajo žeblje skozi dlani in stopala. Bolečina je neizmerna, a Jezus ne nasprotuje. Tudi to zadnjo ponižanje sprejme v tišini. V ozadju ljudje opazujejo – nekateri sočutno, drugi ravnodušno. V tem trenutku postane križ oltar daritve, iz katerega raste upanje za ves svet.
Kip Dobrega pastirja
Delo Bedřicha Stefana je bilo na pročelje cerkve nameščeno leta 1950. Ta upodobitev Kristusa, ki je o sebi rekel: »Jaz sem dobri pastir«, spada med najstarejše – poznamo jo že iz časov prvih kristjanov.
Kip orantke
Staro krščanski simbol ženske z dvignjenimi rokami predstavlja moléčo Cerkev. Tudi to plastiko je izdelal Bedřich Stefan leta 1971.
Kip Madone
Ne povsem dokončan kip Madone z Detetom je bil nad glavni vhod cerkve nameščen šele leta 1983, leto po smrti njegovega avtorja Bedřicha Stefana.
